NAUK STOLETJA
Če želim zmagati moram VZTRAJATI! Pa saj je logično boste rekli. To vedo vsi...Vendar naj vas vprašam nekaj. Ali to zelo enostavno in logično resnico tudi živite? Ali jo živim jaz? Ali ste še vedno navdušeni in vztrajate po tem, ko vas nekdo zavrne, ko vam nekaj ne uspe, ko vas nekdo prizadane, ko imate kopico problemov in ko imate občutek da se je ves svet obrnil proti vam in ne vidite prav nobenega izhoda? Ali ste takrat še vedno tako prepričani sami vase in polni energije?
Jaz lahko iskreno priznam da nisem vedno. Pravzaprav zelo malokrat. Ko se lotim neke zadeve, nekega projekta, si v glavi zamislim cilj, skreiram plan, naredim celo prvi in drugi korak, nato pa kaj kmalu ugotovim da se ni vse izteklo tako kot sem si zamislil... Kaj naredim v tem primeru? Tako je...ves užaljen se umaknem v svojo ''cono udobja'' in nekaj časa mirno spim. Nato pa se začnem tolči po glavi, zakaj mi nič ne uspe, zakaj se ne premaknem naprej,zakaj sem tako nesrečen zakaj nimam več denarja, zakaj imajo drugi več, zakaj drugim bolj uspeva. Bojim se da mi ne bo nikoli uspelo!!!!!! Kruta resnica!
Naučil sem se da imam vedno neko začetniško srečo, nato pa se pojavi prvi problem in takrat je najlažje odnehati. Resnica pa je taka, da tako ne bom nikoli uspel. Kajti veliki uspehi zahtevajo tudi skok čez velike ovire. In to je celotna filozofija.
Če želimo na katerem koli delu svojega življenja napredovati, moramo vztrajati tudi takrat ko ni videti nobene svetle zvezde na nebu. Takrat je potrebno preskočiti oviro. Potrebno je plavati naprej, novim odkritjem naproti in kmalu se razjasni nebo nad nami.
Da, zelo enostavno vendar, če mene vprašate je to eden in edini, prečudoviti ''NAUK STOLETJA''
Premislite kolikokrat ste začeli z nečim in nato kmalu vrgli puško v koruzo. Zakaj ste to naredili, ali bi morda živeli bolje v kolikor bi vse do današnjega dne vztrajali...
Včasih je potrebno le počakati da po dežju posije sonce. Morda pa je v tem vsa umetnost življenja...
